Vstopili smo v postni čas, ki je čas preprostega življenja. V tem času se nam daje priložnost, da okrepimo svoje duhovno življenje.

In, ker smo si ga tudi mi želeli okrepiti, smo se odločili, da v postnem času, 13. marca 2005, štirinajst dni pred Veliko nočjo, doživimo postni čas duhovno drugačen. Ob 13:15 uri smo se zbrali odrasli skavti Celje 1 s svojimi družinami in se odpeljali proti Ljubljani. Naš cilj je bil postno srečanje z br. Markom, ki je tudi naš duhovni vodja. Dita se je namreč z njim dogovorila za to srečanje. Br. Marko nas je že pričakoval in srečanje je bilo zelo prisrčno, saj se že nekaj časa nismo videli. Pri kapucinskem samostanu v Štepanji vasi smo naredili krog (bilo nas je 30), to pomeni, da je bil krog kar velik. Br. Marko nam je prebral iz knjige odlomek, kateri govori o Norčku, ki je nosil križ. Lepa zgodba, prava za razmišljanje. Ko je zgodbo prebral, nam je dal čas za razmišljanje, nato pa smo vlekli listke, na katerih je bilo napisanih 14 križevih potov. En listek z eno postajo je pripadal dvema, ki sta morala pripraviti razmišljanje in ga kasneje povedati. Tudi fantje in dekleta so dobili svoji nalogi. Podali smo se na pot proti cerkvici sv. Miklavža v Bizoviku, ki je naravna in kulturna dediščina. Pot je bila prijetna, dolga 4 km, vendar nam je v prijetnem kramljanju hitro minila. Pri cerkvici nas je pričakala prijazna gospa Vida in nam jo odklenila. Pripravili smo se na sv. mašo, katero je daroval br. Marko. Sv. maše nismo začeli po ustaljenem redu, temveč smo jo pričeli s križevim potom. Da, prehodili smo 14 postaj, 15 postaja pa je bila pri oltarju, kjer se nam je daroval Jezus Kristus. Razmišljanja, ki smo jih pripravili, so bila bogata, življenjska. Nekatera razmišljanja, vzeta iz našega življenja, so te dobesedno pretresla, se te dotaknila.

V življenju se srečujemo z raznimi križi in težavami. Pod bremeni ječimo in klonemo. Ko nas teža križa pritiska k tlom, se moramo spomniti na Jezusa. Sprejel je križ, ker je v njem videl Očetovo voljo in naše odrešenje. V srečanju s križem se pozna naša vera in zaupanje v Boga. Zavedati se moramo, da nam Bog naloži križ, katerega smo sposobni nositi. Kajti, ko postane križ pretežak, nam pošlje pomoč.

Ko smo priromali do zadnje postaje, je br. Marko nadaljeval s sveto daritvijo. Zraven smo ob spremljavi kitare, na katero je igrala Anja, prepevali. Po končani maši, smo zunaj ob cerkvi naredili skupinski posnetek, ki nas bo spominjal na lepo doživeto postno nedeljsko popoldne. Odhajali smo bogatejši še za eno pridigo, katero smo poslušali pri maši. Zopet priložnost za razmišljanje. Da, tudi sama sem razmišljala kako čudovito se je nahajati v tihoti cerkve, ki te objame, ko vstopiš vanjo. Tu, ob pogledu na trpečega Jezusa, se zavedaš kako blizu je On vsakemu človeku, pa čeprav le skrivoma – saj je tudi upanje, ljubezen in smisel blizu nam vsem.
Ob vrnitvi nazaj, smo se zbrali v župnijskem domu sv. Štefana, kjer smo ob dobrotah, katere smo prinesli s seboj, imeli prijetno druženje, tako imenovana agape. Želeli smo si, da bi se čas ustavil, a je kar prehitro tekel in ob 20.00 uri smo se poslovili z željo, da se z br. Markom kmalu zopet srečamo.

V predal naših spominov smo dodali še en prijeten spomin na današnje postno srečanje v Ljubljani.

Angelca Pikl - Velikodušna sinička