»Danes je dan, ki ga dal je Gospod, radujmo se, veselimo se ga.« Ta pesem me je v mislih spremljala v sončno nedeljsko jutro 29. maja 2005, ko sem odhajala proti kapucinskemu samostanu na Bregu v Celju in si mislila naslednje: pa smo le dočakali ta dan, ko smo že pred meseci načrtovali izlet, ki je bil povezan z obljubami petih novincev. To je bil resnično lep praznik za vso celjsko bratovščino in bratovščino iz Novega mesta, kjer so dali obljube trije novinci. Lepo se je družiti z drugo bratovščino in skupaj praznovati. Bil je nepozaben dan, dan, ki bo ostal zapisan v naših srcih.

Torej nedeljsko jutro 29. maja, ki je naznanjalo lep, sončen in vroč dan, se je bratovščina odraslih skavtov Celje ob 7:00 uri zjutraj zbrala pri kapucinski cerkvi sv. Cecilije v Celju in ob 7:10 uri z molitvijo sv. Frančiška, odrinila proti Kostanjevici na Krki. Ko smo prispeli v ta kraj, smo se podali peš do Krakovskega gozda, kjer je Resslova gozdna učna pot. Kar nekaj časa smo pešačili in kljub zgodnji uri je bilo že kar precej vroče. Ko smo stopili v gozd, nas je zajel prijeten hlad in nas pozdravilo petje raznih ptic. Kako čudovit občutek, ko nastane tišina in z zaprtimi očmi poslušaš kaj se dogaja okoli tebe. Nežno šelestenje vej in ti čudoviti glasovi ptic. Na poti v gozdu so bile določene skavtske naloge – delo po skupinah. Predvsem so bile naloge namenjene novincem pred podajo obljub. Vseh pet je preizkušnje dobro opravilo, seveda pod vodstvom svojih mentorjev. Da ne bi bilo vse preveč lahko, samo bili deležni blata, pikov komarjev in raznih drugih ovir.

Ob 10.30 uri smo se odpeljali proti Pleterjam, kjer smo si privezali duše, predvsem pa napolnili želodce z malico iz nahrbtnika. Ko smo se podprli z dobrotami, smo se podali na ogled muzeja na prostem in si nato ogledali multimedijsko predstavitev življenja kartuzijanov in ogledali samostansko cerkev. Tam smo ob spremljavi kitare br. Marka zapeli, nato pa je sledila puščava, kajti malo duhovnosti nobenemu ne škoduje, kvečjemu koristi. Vsak si je poiskal samoten kraj in razmišljal o besedilu na temo skavtskih obljub odraslih skavtov, katere je pripravil br. Marko. Da, res je, Bogu se moramo zahvaliti, da nam je dano, da lahko skupaj hodimo po tem slovenskem raju in doživljamo bližino prijateljev skavtov in Njega, ki nam je vse to omogočil. Bog je res neskončno dober. Torej vsak se je odpravil na samoten kraj in se poglobil v besedilo, prisluhnil naravi in njenim glasovom. V tako čudoviti naravi in ob nežnem petju ptic, si lahko slišal Njega, ki ti govori. Res, samo prisluhniti mu moraš znati.

Skoraj bi bila pozabila napisati, da se nam je v Pleterjih pridružil Peter - Hitri Pol, ki nas je potem varno vodil naprej proti Novemu mestu, kjer smo v kripti kapiteljske cerkve imeli sv. mašo in pri kateri je naših pet bratov in sester ter trije iz novomeške bratovščine podalo slovesno obljubo. Čudovit in pretresljiv je ta dogodek in lahko smo hvaležni Bogu, da nam daje nove brate in sestre v bratovščini. Sv. maša, katero je daroval naš br. Marko-Budni medved, je bila res lepa in kot je pri pridigi povedal, da ko podaš obljubo, postaneš in ostaneš skavt za vse življenje. Ni vsakemu dano biti skavt in lahko res Bogu pojemo hvalo, da nas je izbral za takšno vrsto služenja Njemu. Kajti kot skavt se moraš zavedati, da si, ko si podal obljubo, se zavezal, da si boš prizadeval služiti Bogu in domovini, pomagati svojemu bližnjemu in izpolnjevati skavtske zakone. Ko so naši novi bratje in sestre dajali obljube, mi je misel poromala k Sv. Križu pri Belih vodah nad Šoštanjem, kjer sem pred tremi leti tudi sama dala obljubo. In zopet sem pred Bogom obljubila, da se bom trudila biti dobra skavtinja, kljub temu, da je to včasih težko biti. Toda z božjo pomočjo in pomočjo prijateljev vse zmoreš.

Po končani sv. maši se je naša pot z bratovščino iz Novega mesta nadaljevala proti župnišču Šmihel pri Novem mestu, kjer nam je tamkajšnji gospod župnik velikodušno odstopil prostor za župnijskim domom v prijetnem okolju, obdanem z drevesi, kjer smo imeli piknik in praznovali moj rojstni dan. Vse to, kar smo doživljali, je težko opisati. To je treba doživeti. Bilo je zelo lepo. Kar prehitro je mineval čas ob dobrotah in ob našem petju. Pa naj še kdo reče, da Dolenjci in Štajerci ne gremo skupaj. Pa še kako. Takoj smo se ujeli in bilo nam je res lepo. Nad nami vroče sonce, pod vejami dreves senčica, ob nam pa pridni kuharji, ki so pripravili žar, od koder je prijetno dišalo in še bolj teknilo, ko je pripravljena hrana prišla do nas.

A kaj, ko je vse prehitro minilo. Prišla je ura, ko smo se morali posloviti od Petra – Hitrega polža in njegove bratovščine, od gostitelja in prijetnega kraja ob reki Krki. Dan se je nagnil v večer in kolona avtomobilov je krenila proti Štajerski. In med spomine smo pridali še enega. Duhovno bogatega, lepega, prijetnega in spremljala nas je misel, da smo kot ena družina, povezana med seboj.

Na tem mestu bi se rada zahvalila Diti - Preudarni volkulji in Tinetu- Zvitemu Lisjaku za scenarij in izvedbo nedeljskega izleta, novim bratom in sestram celjske bratovščine (Mojci, Heleni, Tomiju, Darku in Iztoku) pa bi rada v imenu vseh še enkrat iskreno čestitala in jim povedala, da smo hvaležni Bogu, da jim je usmeril korak k nam. Hvaležni smo mu, da naša bratovščina raste in da nas je vedno več. To je potrditev, da smo na pravi poti in da naša dejanja rodijo sadove. In prav je tako. Odrasli skavti moramo biti za vzgled in oporo mlajšim skavtom. Današnji dan je bil res dan, ki ga je naredil Gospod in za vse doživeto smo mu neizmerno hvaležni.

Angelca Pikl - Velikodušna sinička