JAKEC 2005 (UČNA LETA SRČNEGA KRTA)
Čeprav sem že kar nekaj časa enakopraven član ''Celjskih zverinic'' in se počutim že čisto po domače, sem v skavtstvu še vedno pravi ''greenhorn''. Kdor je že bral Karl Maya, prav dobro ve, da to pomeni zelenec. To si lahko brez pretirane skromnosti priznam, saj vsak mesec, pa kaj mesec, iz tedna v teden, doživim nekaj novega, se nekaj novega naučim in še vedno me kdo blagohotno opozori, da je to ali pa to narobe. Skratka učim se.
Eno od takih učenj je bil tudi JAKEC 2005. V ekipo, ki se je udeležila letošnjega
pohoda, sem padel po spletu malce smešnih naključij. Nekega četrtka, ko se zaradi
službe nikakor nisem mogel udeležiti celotnega srečanja naše bratovščine, sem
le uspel pridrveti vsaj na zaključek srečanja. Pred kapucinskim samostanom sem
našel že vse prav veselo poslavljajoče. Nisem še dobro izstopil iz avta, že
me je Metka ujela z vprašanjem: ''Darko, ali gremo na Jakca?''
Trdno prepričan, da je to prireditev ob začetku skavtskega leta na Ježici, sem
bleknil: ''Seveda, kaj pa ti misliš.''
''Super, dovolj nas bo za eno ekipo!'' je veselo poletela do Tineta. Sicer sem
opazil razočaran sestrin pogled, ampak vajen teh pogledov si zato nisem delal
preveč skrbi. Šok sem doživel šele na poti domov.
Komaj sem sedel v avto, že se je začelo intenzivno sestrino diplomatsko prepričevanje
da to pa ni prireditev na Ježici, pa čeprav je na isti dan, ampak je to orientacijski
pohod in to ne kakršen koli, temveč nočni tam nekje bogu za hrbtom dol v Logatcu.
''Ti ne veš kako je to težko, sedem ur se hodi. Ali ti sploh veš kako so bili
lani vsi crknjeni in po kakšnem blatu so rili? In to lani, kaj bo pa šele letos,
ko kar naprej in naprej dežuje. Saj bo toliko blata, kot ga je na progi preživetja
na Sibasti. Pa še mrzlo bo. Boš videl, domov boš prišel čisto usran, crknjen,
moker, premražen in bolan. In kaj pa jaz? Kako bom pa jaz prišla na Ježico in
kdo me bo pripeljal domov?'' je bila prepričljiva sestra.
Moram priznati, bila je tako prepričljiva, da sem že bil v resnih dvomih če
bi se sploh udeležil tega čudnega Jakca. Ko sem ji povedal, da se ga pa morda
le ne bom udeležil, se ji je razjasnil obraz kot vremena Krajncem. Naslednjo
soboto so pri Tinetu imeli trgatev. Po stari dobri navadi so se je udeležili
tudi naši skavti. Edino jaz se je nisem udeležil, žal spet zaradi službe. Na
zaključek, kjer se je veselo jedlo in pilo, sem pa le prišel. In spet me je
Metka lepo pogledala in zvito vprašala: ''Darko, greš z nami na Jakca? Veš eden
nam ''fali''.. .''
''Grem!'' sem rekel in pogledal zadovoljne obraze bodoče ekipe. Sicer sem videl
tudi en dolg nos do Amerike, pa o tem ne bi več razpredal, ker se je tudi za
lastnika tega nosu prav vse dobro izteklo, kakor se vedno v druščini nas skavtov.
Začele so se dolge intenzivne priprave. In spet brez mene. Vzrok: služba. Zato
sem se z Tinetom dogovoril o učenju na daljavo preko e-pošte. A od tega učenja
ni bilo nič, saj se je njegova pošta izgubila tam nekje na medmrežju. Tudi s
predajo gradiva na samem srečanju naše bratovščine ni bilo nič, saj ga je Zviti
Lisjak lepo pozabil doma.
''Ti ga bom jutri dal na Ježici, boš si dopoldne malo pogledal, saj bo še dovolj
časa,'' se je zvito izmazal.
Vsakomur, ki se je udeležil prireditve na Ježici, je popolnoma jasno, da tudi
od tega učenja ni bilo nič.
In tako sem se v soboto po Ježici, s polnim nahrbtnikom toplih oblačil, pelerino,
hrano in pijačo za dva Darkota, s čisto novimi ''gojzarji'' na nogah in z novo
baterijo na prazni glavi skupaj z ostalimi člani ekipe Tinetom, Dito, Bernardo,
Metko in Iztokom končno odpravil na ta že dolgo pričakovani JAKEC 2005. V naprej
sem jim povedal, da bom oddal prazen list, če bom moral pisati test, saj je
bilo moje znanje porazno. Pri testu, ki smo ga na mojo srečo skupinsko reševali,
se mi ni nič sanjalo, edino kar sem se spomnil je to, kaj je azimut. Pa se s
tem znanjem nisem mogel prav nič izkazati, saj v testu preprosto ni bilo tega
vprašanja. Še dobro da vem, kako se prestavljajo noge, da lahko hodiš.
Pa šalo na stran. Danes, ko gledam za nazaj, sem vesel, da sem se udeležil
tega pohoda. Res je, da sem se v mladosti v šoli večkrat udeležil orientacijskih
pohodov, vendar takšnega nočnega, kjer je orientacija precej težja, pa še nikoli.
Dosegli smo odlično drugo mesto in to samo zato, ker smo bili enotni, ker je
bil v nas kolektivni skavtski duh. K odličnemu pozitivnemu vzdušju je pripomogla
tudi neka značilnost, ki je prisotna med skavti; solidarnost. Kljub tekmovalnemu
značaju pohoda, so si skupine med seboj celo pomagale. Skupno smo prehodili
kar precejšnji del poti, skupaj smo iskali kontrolne točke, nasproti prihajajočim
skupinam smo razložili, kje gre prava pot, oni pa nam. Zato pri končnih rezultatih
ni bil najpomembnejši čas, ampak to, kako so se skupine odrezale na nalogah
na kontrolnih točkah.
V spominu mi je ostalo tudi veselo vzdušje, ki je že kar zaščitni znak vseh
skavtov. Vso zadevo smo vzeli bolj za šalo kot pa zares, zato smo se na poti
krasno zabavali. Razen na dveh, so bile naloge na ostalih kontrolnih točkah
precej zabavne. Že to, da moraš sestavljati pajke, se iti labirint, z ''lojtro''
voziti slalom z zavezanimi očmi, sestaviti ''bicikl'' in ga nato voziti, so
bili dovolj velik razlogi za zabavo. Tretja kontrolna točka je pa bila zelo
adrenalinska. Tukaj se je z svojim pogumom izkazala naša Metka. Bilo jo je največ
v hlačah, zato se je prostovoljno javila, da se bo spuščala s škripcem po žičnati
vrvi in poskušala z žogo zadeti cilj. Za vse tiste, ki se niso udeležili Jakca,
naj za lažjo predstavo razložim kako je izgledala ta naloga. Tekmovalec (Metka)
se je moral z rokami prijeti z rokami za škripec tako, da je visel. Med noge
so mu dali veliko žogo (takšno na kateri se sedi) in ga spustili po vrvi. Nekje
na sredini poti je moral tekmovalec spustiti žogo in zadeti tarčo. Čeprav se
to sliši dokaj enostavno, to sploh ni bilo lahko. Za lažjo predstavo naj povem,
da sta na koncu poti dva človeka lovila in zaustavljala tekmovalce, da ni kdo
padel ali pa še celo treščil v drevo. Zato vsa čast naši Metki.
Se nam je pa na poti na tretjo točko zgodila vesela dogodivščina. Ker smo po
naši presoji na drugi takoimenovani mrtvi točki pri iskanju markacije porabili
preveč časa, smo jo do tretje točke ucvrli kar po bližnjici. Kmalu smo naleteli
na veselo druščino, ki je imela kostanjev piknik. Misleč da je to že tretja
točka, smo jih veselo pozdravili, šele ko smo videli s čim krepijo svoje glasno
veselje, nam je bilo takoj jasno, da smo zgrešili cilj. Vseeno so nam prijazno
pokazali pot do tretje točke, saj to noč nismo bili prvi, ki so zašli k njim.
So pa hoteli našo Metko imeti kar za svojo, saj jih je z svojim veselim vriskanjem
še dodatno podžigala v veselem vzdušje.
Zgodba za sebe je pa bilo iskanje četrte kontrolne točke. V megli smo na nekem
travniku od daleč zagledali šibko svetlobo, ki so jo oddajale na tleh postavljene
sveče. Ko smo prišli bližje, smo zagledali še bel avto. Ker vemo, da so skavti
iznajdljivi in pa tudi zviti, smo predvidevali, da so se pred mrazom in za krinko
pred nami skrili kar v vanj.Zato smo radovedno pokukali v od znotraj zarosen
avto. Bili smo v veliki zmoti, z vprašanji o kontrolni točki smo zaljubljencema
pokvarili romantično idilo. Šele tedaj nam je postalo jasno, zakaj so šipe avtomobila
od znotraj tako zarosene.
Zelo zanimiva je bila tudi slalomska vožnja z ''lojtro'' z zavezanimi očmi.
Štirje krepki skavti Berni, Iztok, Tine in moja malenkost smo poprijeli lestev,
na njo pa posadili našo Metko. ''Spredaj levo, zadaj desno, zdaj pa vsi naravnost
naprej, pa stoj, dvigni nogo, stopi čez...'' so bile njene odločne komande.
Čeprav smo na poti tudi na kratko zašli s poti, se resno nismo nikoli izgubili.
Za to pa ima največ zaslug naš navigator Iztok. Še posebej se imamo zahvaliti
njegovemu znanju in orientaciji na poti skozi zelo temačen in težko prehoden
gozd med prvo in drugo točko. Nekaj dni kasneje po končani prireditvi smo izvedeli,
da se je nekaj skupin prav na tem mestu izgubilo in so kar precej časa rabile,
da so ponovno našle pravo pot.
Še bi lahko našteval in našteval prijetne dogodke in občutke z letošnjega Jakca,
a bodi za zdaj dovolj. Pod vplivom še vedno živih prijetnih spominov sem se
odločil, da se še bom kdaj udeležil kakšnega pohoda. Morda že kar naslednjega
Jakca.