ZIMOVANJE IN PRAZNOVANJE ODRASLIH SKAVTOV IN SKAVTINJ STEGA CELJE 1 - BRINJEVA GORA NAD ZREČAMI
od 3. do 5. 2. 2006

40? NI PANIKE!

V roki držim ročno izdelan rdeč zvežček v obliki velikega srca. Znotraj so zapisane čestitke vseh odraslih skavtov naše bratovščine za mojo bližajočo se 40-letnico zemeljskega popotovanja, ki smo jo praznovali na letošnjem zimovanju naše bratovščine na Brinjevi gori. Listam po njem. Naenkrat odprem stran s kratkim vendar zelo iskrivim besedilom: Dragi Darko! 40? NI PANIKE! Vse najboljše...

Kadar človek praznuje takšen okrogli jubilej, ga kar malce pri srcu stisne. Joj, koliko sem že star, pa kam ta leta bežijo, oj mladosti moja kam odšla si…, so tiste besede, ki človeku rojijo po glavi. Čeprav jih imaš šele štirideset in je starost še daleč, se ob pogledu na svoje, v mojem primeru pa na rastoče otroke drugih ob sebi zaveš, da se vendarle staraš. In že se vidiš in ugibaš, kako bo, ko boš star. Pred očmi se ti začne odvijati film, v katerem si star, bolan in obnemogel samotar. Kot da ti starost ničesar ne nudi razen samote in trpljenja, kot da v tem življenjskem obdobju ni nič več lepote in veselja, kakor da ni več v življenju nobene kvalitete, ampak ena sama pusta sivina. Zanimivo je, na kakšen način si človek razbija glavo s trideset in več let oddaljenimi stvarmi in si s tem negativizmom po nepotrebnem greni svoj vsakdan.
40? NI PANIKE! Da, to je pravo geslo, pa ne samo za štirideset letnico, ampak za vsako starostno obdobje.

40-letnice pa nisem praznoval samo jaz, ampak sta ob meni ''trpeli'' še Berni – Potrpežljiva kobra in Nataša H. – Radovedna mačka. V pripravljalnem obdobju smo bili v nekem trenutku že pošteno v skrbeh za usodo zimovanja in s tem posledično tudi našega praznovanja. Bolj ko se je zimovanje približevalo, vedno več ljudi je bilo bolnih. Nazadnje je obležala še naša Nataša. Zbal sem se že, da nama bo z Berni zmanjkalo gostov in da si bova morala na koncu narediti zabavo kar sama zase, kakor sta silvestrovala stara osamljena grofica in njen služabnik v tistem znamenitem angleškem TV skeču. In že sem videl grofico Berni, samo za veliko mizo polno dobrot, in mene vdanega služabnika, ki pridno tekam od stola do stola, natakam penino v kozarce najinim navideznim gostom in vsakič, ko napolnim kozarec, veselo nazdravim njeni visokosti in ga na dušek spijem.

Pa je dobri Bog hotel drugače. Kot po čudežu jih je večina ozdravela, če ne popolnoma pa vsaj za silo. Prišel je dan D in kot po navadi smo se zbrali pri naših kapucinih. Za srečno pot in zdravje vseh udeležencev, pa tudi tistih, ki so zaradi bolezni ostali doma, smo se udeležili svete maše. Po maši pa pot pod kolesa in ucvrli smo jo proti Zrečam. V prijetnem pričakovanju in kramljanju je tiste pol urice minilo, kot bi švignil. Zaradi spolzke, na nekaterih mestih celo poledenele ceste na Brinjevo goro smo se odločili, da avtomobile pustimo v dolini v Zrečah in gremo dalje peš. Za naš tovor in za tiste, ki poti na Brinjevo goro niso zmogli, pa so poskrbeli kar v zreškem župnišču. Prijazno so nam priskočili na pomoč in s terenskim vozilom zvozili na Brinjevo goro vse, kar je bilo potrebno. Med tem, ko so vsi tisti, ki so se peljali, pomagali natovarjati terenca, smo jo mi ''planinci'' mahnili peš v mrzlo megleno noč. Kljub mrazu nam je bilo toplo pri srcu. Med vzpenjanjem na ''goro'' smo se ob prijetnem kramljanju, pripovedovanju vicev in uganjanju norčij naše mladine imeli prav ''fletno''. Med potjo so nas ''vozači'' dvakrat prehiteli, pa ne zato, ker bi naredili dva kroga okoli Brinjeve gore, ampak zaradi tega, ker sta pač bili potrebni dve vožnji (če skavt na rajžo gre, je tovora dvakrat več kot skavtov). Na vrhu sta nas v temi pričakala cerkev Matere Božje in topel dom duhovnosti. Ko smo stopili čez hišni prag, so nas za dobrodošlico že prej prispeli skavti pričakali s šilčkom domače medice. Uh, kako nam je prijala in nas ogrela. Na hitro smo se raztovorili, si vsak za sebe priskrbeli prostor za spanje in šli večerjat, saj smo bili že krepko lačni. Poleg hrane iz nahrbtnika nam je zelo prijal topel čaj, katerega so nam pripravila naša zlata dekleta (tista, ki se vedno rada sučejo v kuhinji).

Po večerji smo se zbrali v dvorani, kjer smo še enkrat na hitro preleteli naš trodnevni plan in odprli temo našega zimovanja: odnosi v bratovščini. Kaj kmalu smo ugotovili, da je temelj dobrih odnos komunikacija. Lastnost dobre komunikacije pa je poslušanje. In prav to smo na šaljivi način uprizorili. Uprizorili smo kočijo in to čisto ta pravo s kolesi, zavoro, kočijažem, konjema in s čisto ta pravima princem in princeso. In konji so dirjali, kočijaž jih je vodil, kolesa so se sukala, zavora veselo zavirala, princ in princesa pozdravljala..., skratka, kočija je veselo drdrala sem ter tja. Božena je pripovedovala zgodbico, vsi deli kočije, kočijaž, princ in princesa ter oba konja pa so morali po naprej dogovorjenih pravilih ob imenovanju imena svoje vloge ali pa ob besedi kočija pridno vstati s stola in se na mestu zasukati. Prav fino jim je šlo po otročje. Po vožnji s kočijo smo reševali še krajši test. Pri reševanju testa je bilo najpomembnejše to, da nisi ničesar rešil, edino svoje ime je bilo potrebno napisati na desni zgornji rob lista. Da, prav to je test zahteval od vseh nas, samo napisano je bilo malce bolj zavito (kot kakšna pogodba o kreditu: bolj ko jo bereš, manj razumeš). Kot ponavadi, nas je večina veselo reševala test, samo trije ali štirje so''štekali'' zadevo in niso reševali. Mirno so sedeli in se gledajoč nas, na tiho hihitali. Na primer jaz sem hotel še celo malce ''pošvinglat'' in sem vseskozi kukal k Metki na njen list papirja. Seveda je bil prazen. Ko sem s svinčnikom začel vrtati luknje v papir, se je začela hihitati. Ko sem ji pa rekel: »Uspel sem«, je pa prasnila v smeh. Šele na koncu pri analizi nas je večina ugotovila, kako zaradi površnega branja narobe razumemo in delamo napake.

Kar naenkrat smo ugotovili, da je že pozna ura, zato smo zmolili večerno molitev in zapeli Angelčka ter se odpravili spat. Pa ne vsi. Bilo nas je nekaj ponočnjakov (smo zverinice al' nismo) in smo se dobili v jedilnici. Ob pivu smo še kakšno rekli in prijeten večer se je raztegnil dolgo v noč. Šele okrog enih zjutraj so poslednje zverinice zatisnile svoje utrujene oči.

V sobotno jutro so nas prebudili zvonovi. Pa ne tisti z radia Ognjišče, ampak čisto ta pravi s cerkve Matere Božje. Za mladino, ki je spala v sosednji sobi, je to bil znak, da se lahko še enkrat obrnejo na drugo stran in spijo dalje. Pa iz tega veselja ni bilo nič, kajti kar kmalu jim je petelin zapel, na koncu pa je zatulila še gasilska sirena. Se ve, kdo pri nas take ''afne gunca'', naš Vojko.

Po zajtrku in jutranji kavi, so se Tine, Franci in Vojko spravili pripravljat segedinar. Najprej je bilo potrebno olupiti čebulo in oguliti krompir za prilogo. Pri tem opravilu smo še priskočili na pomoč tudi drugi skavti. Ko je bilo pa to opravljeno, so se Tine, Franci in Vojko spravili rezat meso in sekljat čebulo. Ko je Franja opazila svojega Francija, s kakšno lahkoto in brez solz seklja čebulo, je ugotovila, da nima talenta samo za ''tišlerijo'' in slikarstvo, ampak da mu gre tudi kuharija kar dobro od rok. Saj pravim, če si preveč priden, tudi ni dobro.

Ko je bil ves potreben material za segedinar pripravljen, so fantje prekinili z delom, pa ne zato ker bi bili tako utrujeni, ampak ker smo se morali po planu vsi odrasli skavti zbrati v dvorani, da nadaljujemo našo rdečo nit zimovanja odnosov v bratovščini. Najprej sva z Metko ob pripovedovanju Božene s pantomimo odigrala znano zgodbo z letališča. Ženska, ki je čakala na polet, se je v letališki avli usedla in začela brati knjigo. Čez čas se je poleg nje usedel moški, ki je tudi začel brati knjigo. Ženska je zatopljeno brala in roko stegnila v vrečko s piškoti, da si ga postreže. Naenkrat to naredi tudi moški. Pa spet tudi ženska, pa ponovno moški in to delata vse do zadnjega piškota. Medtem, ko je moški mirno jedel piškote, je to žensko zelo motilo, saj da nekdo brez dovoljenja je njene piškote, je pa že višek predrznosti. Ko je moški potegnil iz vrečke zadnji piškot, je najprej pogledal v vrečko, in ko je ugotovil, da je vrečka že resnično prazna, je piškot razdelil na pol in drugo polovico vrnil v vrečko. To je sodu izbilo dno, zato je ženska moškemu z grimaso nazorno pokazala svoje mnenje o njem in odločno zapustila svoj sedež. Kasneje na letalu, ko je odprla svojo torbico, je zagledala popolnoma zaprto vrečko z enakimi piškoti. Šele takrat se je zavedla, da moški poleg nje ni jedel njenih piškotov, ampak ona njegove. Če bi kdo imel razlog za razburjanje, bi ga opravičeno lahko imel le on, pa je namesto tega raje delil piškote z njo. Postalo ji je žal in bilo jo je sram, vendar napake žal ni mogla več popraviti. Tudi mi smo v svojem vsakdanjem življenju večkrat kot ta ženska, namesto da se najprej prepričamo, z lahkoto obtožimo, mnogokrat tudi po krivem.

Po igrici smo v skupinah ocenjevali njuna karakterja. Čeprav smo ženski pripisali negativni karakter, moškemu pa pozitivni, smo vseeno tudi pri njej ugotovili kar nekaj pozitivnih značilnosti (pekla jo je vest, obžalovanje, priznanje). Pri moškemu je največ očitkov letelo na njegovo sprijaznjenje s situacijo (pač je jedla moje piškote, pa kaj zdaj morem). Kar precej nas je menilo, če bi začel z žensko takoj komunicirati, bi v začetku verjetno prišlo do manjše zadrege, vendar bi se dogodek lahko končal drugače, mnogo bolj prijetno in brez njenega jeznega odhoda in njene kasnejše slabe vesti. Spet ena poučna zgodba, da je pogovor zelo pomemben in da velja, da je boljša prva kot zadnja zamera.

Nato je vsak dobil ''naročilnico'' in ''dobavnico''. Na prvo smo napisali, kaj 'naročamo' pri naši bratovščini in kaj ji 'dobavljamo'. Skoraj ne moreš verjeti, da se je tega nabralo za dva velika plakata. Prav vse, kar smo naročili bratovščini, smo ji tudi pripravljeni dobaviti. Prepričan sem, da to ne bodo ostale samo mrtve črke na papirju in da si bodo prav vsi člani naše bratovščine po svojih najboljših močeh prizadevali izvrševati svoje 'dobavnice'.

Po duhovnem delu so šli že prej določeni prostovoljci do konca skuhat kosilo, ostali pa ven na sveži zrak. Kljub oblačnemu vremenu, je bila narava čarobno lepa. Na debelo postlano ivje po drevesih in grmovju se je kot nalašč nastavljalo objektivom naših fotoaparatov. No, tudi mi smo se jim nastavili za trajen spomin. Od Sv. Neže, kamor nas je najprej vodila pot, jih je večina mahnila na sankanje, Dita, Mitja, Iztok in moja malenkost, pa smo se odločili raziskati Brinjevo goro. Po poti, po kateri smo prejšnji večer prispeli na zimovanje, smo se spustili do asfaltne ceste. Kar kmalu smo ugotovili, da če bomo šli po asfaltni cesti desno v hrib, bomo pri kmetiji naleteli na gozdno pot za Brinjevo goro. In res je bilo tako: izkazalo se je, da je pot mnogo krajša in zaradi prelepe zimske idile mnogo lepša od spodnje poti.

Po kosilu so se pričele končne priprave na vrhunec sobotnega dne: praznovanje treh 40- letnic. Slavljenci smo dobili dve tako zahtevni nalogi, da kratkomalo nismo imeli časa za pripravo slavnostne večerje. Prav veseli smo bili ponudbe naših vrlih skavtinj, da so to postorile namesto nas. In res, pripravile so jo ''tak', kot se šika''. Naša naloga je bila potem še samo to, da smo vse skupaj znosili na mize in vse prisotne zbobnali k mizi. Ko smo poskrbeli za polne želodce in z deci ali dva za še bolj razvezane jezike, smo se preselili v slavnostno okrašeno dvorano. Praznovanju se je pridružil tudi naš p. Primož.

In predstava se je začela. Sredi dvorane so sedele tri žrtve skavtskega izživljanja in zasmehovanja. Naloge so bile hudo otročje, prava groza za resne bodoče štiridesetletnike. Igrati smo se morali človek ne jezi se. Vsakič, ko smo obstali na kakšni točki, smo imeli kazensko nalogo. Naša potrpežljivost je bila močno preizkušena. Nato smo predstavili naš strip. Na kratko smo na šaljiv način prikazali naše življenjske poti od zibelke pa vse do današnjih dni. Imeli smo tudi kviz. Vprašanja so bila tako lahka, da bi lahko odgovoril z zamahom ene roke. Ker sem pa pravi gentleman, sem prvi dve mesti prijazno prepustil Berni in Nataši. Saj na koncu koncev tudi tretje mesto ni tako slabo. Iz toaletnega papirja smo ustvarjali kipe, uganjati smo morali tudi jugonostalgijo. Naravnost s TV Pinka so uvozili šumadijsko kolo in mi smo morali uprizoriti, kako ta ples izvajajo v nekdanji bratski republiki. Ko smo se dobro prepotili, so za vedro vzdušje poskrbeli še ostali slavljenci z običajnimi rojstnimi dnevi. Ustanovili so instrumentalno-eksperimentalni ansambel Veseli Kapaši. Izgledali so, kot da bi pobegnili iz kakšne norišnice, še bolj noro je bilo njihovo izvajanje glasbe. Ampak zadeva je bila resnično cool.

Pa smo spet prišli mi na vrsto. Za nekaj minut smo postali gledališki igralci. V zgodbi smo morali uprizoriti problematiko odnosov v družini in v družbi. Z najstnikom, ki ga trga po dolgem in počez, so same težave. Ne uči se, je nesramen in len, dela visoke telefonske račune, skratka je ena sama pokora. Na sprehodu, kjer se je svojo mamico žogal, nabije žogo v mimoidočo starko. In ta problematični mulc je bila nihče drug kot naša Nataša. Z rumeno afroluk lasuljo in sončnimi johnlennovskimi očali ter tipičnim najstniškim slengom je briljirala v dialogih z svojo mamo. Tudi Berni ni bila prav nič slabša v vlogi skrbne, že malce od živcev načete mame. Na koncu sem v vlogi starke še jaz počasi pridrsel na oder. Bumf, je priletela žoga vame. Od silnega udarca mi je postalo slabo, potrebne so bile tablete za srce, pa jih nisem našel. Bilo mi je tako hudo, da sem se moral usesti. No, na koncu pa se je le naš najstnik izkazal in pokazal, da se lahko tudi kaj nauči. Prešernovo pesem ni zdeklamiral, ampak jo je celo zapel. Kljub njenemu rahlo prehlajenemu glasu, je bila pesem, ki jo je Nataša sama uglasbila, odpeta lepo in s čutom. Resnično si je zaslužila gromki aplavz.

Potem so sledili govori, namenjeni nam slavljencev. Kot se spodobi, je ta čast najprej doletela naši dekleti. Toliko zanimivega in lepega je bilo povedano o njiju, da za mene ni ničesar več ostalo. In res, na oder je prišla Angelca in prebrala govor moje sestre, ker ga zaradi viroze, ki jo je staknila tega dne, sama ni zmogla. Angelca nekaj časa bere, nato se pa začne še ona zvijat. Pa smo imeli dve, ki jih je v trebuhu zvijalo: eno od viroze, drugo pa od smeha. Nič čudnega če je Angelco zvijalo, saj je Mojca napisala čisto vse moje in najine skupne podvige, kar se jih zgodilo do danes. V verzih napisanem govoru nas je presenetil tudi Tomi - naš Nagajivi kenguru. Ker se tudi on s svojo družino ni mogel udeležiti našega zimovanja, je govor namesto njega prebral Vojko.

Od bratovščine smo nato prejeli skromna pa vendar bogata darila. Poleg kompasa smo še prejeli vsak svoje veliko rdeče srce. Kolikor je skavtov, prav toliko je strani in kolikor je strani, prav toliko je čestitk in dobrih želja v tem srcu. Prav lepo ga je odpreti in polistati po njem. Toliko lepih in iskrenih želja so sposobni izreči le pravi prijatelji. Preplavi te enkraten občutek, da imaš ob sebi vedno toliko prijateljev in to takih ta pravih, s širokim srcem. Hvala, resnično hvala, da ste moji prijatelji in da sem lahko tudi jaz vaš prijatelj.
S papirnatimi ladjicami lepih misli so nas obdarili tudi mladi. Tudi njim en velik hvala. Kar naenkrat je naš novi skavt (upam, da mu lahko že tako rečem) Iztok privlekel na plan svojo harmoniko in raztegnil njen meh. Pridružili smo se mu s petjem in plesom. Od valčka in polke pa vse tja do metltanca se je plesalo.

Po končanem uradnem slavju smo se odrasli skavti ponovno preselil v jedilnico. Ob jedači in pijači smo še kakšno rekli in zapeli. Najbolj vztrajni smo v veselem prešernem vzdušju vzdržali do dveh zjutraj.

Po kratki noči je prišlo nedeljsko jutro mnogo prehitro. Od jutranjega nedeljskega poležavanja ni bilo nič. Takoj po zajtrku smo morali po hiši na hitro vse pospraviti in se z vso našo kramo odpraviti v Zreče, kjer smo se udeležili svete maše. Takoj po prihodu v Zreče, sva se s sestro žal morala posloviti od ostalih skavtov. Sestra je bila zaradi viroze primerna samo še za v posteljo. Še prej pa smo naredili krog in strnili naše še sveže vtise z zimovanja. S ''ti mi greš na živce'' smo razdrli krog in s sestro sva se poslovila.

Domov sva se vračala v lep sončen zimski dan. Ob vožnji sva obujala spomine na najine prekrasno doživeto tridnevno zimovanje. Oba sva se strinjala, da je naša bratovščina pravi božji dar. V njihovi, pravzaprav naši, sproščeni družbi se človek naužije toliko pozitivne energije kot redko kje. Vesela sva, da sva del te bratovščine, da lahko prispevava tudi svoj delež k temu in da lahko skupaj z vami širiva ideje SKAVTSTVA. Vsem v bratovščini en iskren hvala!

Vtise zbral in zapisal
Darko - Srčni krt
Bratovščina Celje 1