Najbolj so se mi utrnili dogodki v Krakovskem gozdu, Pleterjih in seveda na sami skavtski obljubi v Novem mestu. Morda se bo pa kdo vprašal, kaj duhovnega se pa da doživeti v tem pragozdu? Resnično vam povem, da se da. Čeprav so te skavtske preizkušnje bile bolj spretnostne narave, sem jih doživel tudi duhovno. Ko sem se z zavezanimi očmi pod varnim spremstvom Bernarde podal v svet slepih ljudi, sem med hojo po gozdu in objemanjem dreves občutil svet drugače. Moram priznati, da sem si drevesi, ki sem ju objemal začutil lepši in mogočnejši, kakor sta potem izgledali v resnici. Prišel sem do spoznanja, da slepim ta svet teme sploh ni grd in črn. Mislim, da ga z ostalimi izostrenimi čuti na drugačen način še bolj zaznavajo, kakor ga zaznavamo mi, ki ga vidimo. Upam si trditi, da imajo ti ljudje ta božji dar, da imajo izreden občutek za lepoto, da znajo videti tisto, kar je našim očem prikrito. Skratka, znajo gledati z svojim srcem.

Zato sem se odločil, da bom vsakokrat, ko bom odšel v gozd, si vzel nekaj minut časa, zaprl oči, da se umirim, in nato bom vsrkaval dušo gozda v vase. Zato, da bom resnično slišal petje ptic, piš vetra, da bom zaznal vonj gozda. Zato, da bom začutil mogočne krošnje dreves, ki se zibajo nad menoj, da se bom zavedel, da je vse to božje stvarstvo, da se bom zahvaljeval Stvarniku za vso to lepoto in dobroto.

Podoben občutek narave sem doživel tudi v Pleterjih. Kartuzijanski samostan odmaknjen pod gozdove mogočnih Gorjancev nam je v starodavni cerkvi nudil nebeški mir, kakršnega nam sodobni svet vedno bolj odžira. V tišini blagega petja kartuzijanov sem še zadnjič v molitvi razmišljal, zakaj bom postal skavt. Da sem se pa lahko odprl Bogu, pa ni šlo drugače, kakor da sem se rešil tistih tipičnih človeških zavor kot so strah pred odločitvijo, razni dvomi, smiselnost, kaj bodo pa rekli na to drugi, da sem skavt in podobno. Moral sem narediti nekakšno spravo s samim seboj, do svojega telesa in do svoje osebnosti. Skozi daljšo molitev sem se zahvalil Bogu za vse dele mojega telesa, za osebnost, ki jo imam z vsemi svojimi vrlinami in slabostmi. Šele takrat sem dojel, da me ima Bog neizmerno rad prav z takšnim telesom, kakršnega imam, z vsemi mojimi osebnostnimi vrlinami in slabostmi. In da je še tu en kup ljudi, ki me imajo prav tako radi: domači, sorodniki, prijatelji, znanci, celo sodelavci in seveda naša skavtska bratovščina. Potem je razmišljanje steklo. To ni bilo več tavanje v temi, ampak moj iskren pogovor z Bogom. Prav vsi razlogi ZA, so bili jasni, vse je bilo samoumevno. Zato je bil sklep jasen: SKAVT BOM IN PIKA.

Pot do Novega mesta je minila v enem samem vznemirjenju na najpomembnejši dogodek tega dne in enega pomembnejših dogodkov v mojem življenju, na skavtsko obljubo. Ne vem zakaj, ampak ta del poti od Pleterij do Novega mesta se mi je zdel najlepši. Od sonca obsijana prekrasna dolenjska pokrajina je omamljajoče dišala po sveže pokošenih travnikih in senu, tam kjer pa še ni bilo pokošeno, pa se je igraje razkazovalo travniško cvetje, kot na kakšni sliki kakšnega slikarja impresionista. Spet en hvalospev narave našemu Gospodu. In potem še eno presenečenje v cerkvi Sv. Miklavža, ki obvladuje vrh Kapiteljskega hriba v Novem mestu. Po kratkem ogledu lepe za Novo mesto zgodovinsko pomembne cerkve, smo se spustili po stopnicah v kripto pod cerkvijo. S svojim preprostim slogom me je navdušila in rahlo spomnila na tiste stare majhne preproste cerkvice v Assisiju in na Sv. Frančiška. Sicer pa je Sv. Frančišek ves skavtski, saj zaradi njegove preproste ljubezni do ljudi in narave ogromno črpamo iz njegove duhovne dediščine.

Tukaj smo imeli sv. mašo in obljube. Naš duhovni vodja in skavtski brat br. Marko je pripravil sicer navzven skromno mašo, vendar lepo in duhovno zelo bogato. Med mašo smo z novimi skavti iz Novega mesta dali svečane obljube. Pa nismo samo mi novi, tudi stari so z nami ponavljali obljubo in skavtske zakone. Ko je bil ''Mir s teboj'', so poleg miru, deževale tudi čestitke. Če sem v tistem trenutku, komu nehote pozabil stisniti roko, ali reči hvala, se opravičujem, saj je bilo v tistem trenutku toliko rok čestitk in dobrih želja, da mimogrede koga spregledaš. Ko nam je naš br. Marko dajal nadaljnje napotke za naše skavtsko življenje, se mi je utrnil v spomin naslednji njegov stavek: ''Ko si enkrat skavt, si skavt za vedno!''

Moram priznati, da je biti skavt ne samo prijetno, ampak tudi odgovorno, saj si ne želim, da bi bil samo skavt na papirju, ampak tudi skavt v vsakdanjem življenju. Če bo v meni prevladalo zvestoba do Boga in domovine, ljubezen in bratstvo do bližnjega, potem bom zmogel prizadevanja v izpolnjevanju ostalih skavtskih zakonov. Če človek ne stremi k tem osnovnim vrednotam, potem ne zmore oziroma si niti ne prizadeva uresničevati ostalih skavtskih vrednot. Ali si lahko predstavljate skavta, ki ne mara Boga, domovine, ljudi, ki noče pomagati ljudem v stiski? Le kako lahko takšen človek pozna vrednote kot so, čast, plemenitost, ljubezen do narave, ponižnost?

Še en spomin me veže na ta dan, podobica z motivom križa in mislijo: '' KRIŽ JE SVETILKA, KI RAZVESELJUJE NEBO IN ZEMLJO.'' Jaz pa še dodajam: ''TUDI SKAVT NAJ BO SVETILKA, KI RAZSVETLJUJE NEBO IN ZEMLJO, KAŽE PRAVO POT, POT BOŽJE LJUBEZNI.'' Jaz sem jo že občutil in to z vašo pomočjo. HVALA VAM!

SREČNO POT!

Vaš skavt Darko (še vedno brez skavtskega imena)